Kraj Svetina se v listinah prvič omenja leta 1403/4 kot Swetten, 1412 kot Swetyn, 1421 kot Swettein, 1458 kot Swetin, okoli 1480 pri Vseh svetnikih – Zu allen Heiligen. Ta podružnica je bila do prepovedi romanj, ki jih je izrekel cesar Jožef II. (1780-1790) zelo obiskana romarska cerkev. Sezidana je v poznogotskem slogu in je najpomembnejši umetnostno-zgodovinski spomenik, seveda razen Celja in Laškega, v bližnji in daljnji okolici. Nenavadno iz kamna zidano in neometano ter s skilmi krito poznogotsko stavbo sestavljata dolg tristrano sklenjen oltarni prostor (prezbiterij) s stopnjevanimi oporniki ter mogočen v pritličju kvadraten, v nadstropjih pa osmerokoten zvonik s strmo piramidasto streho. Zvonica služi kot prostor za vernike. Zasnova spominja na poznoromanske cerkve z vzhodnim zvonikom, vpetim med prezbiterij in ladjo, vendar slednja tu manjka. V zahodni steni zvonika zazidani slavolok priča, da je bila ladja predvidena, njenih morebitnih ostankov pa pri preucevanju stavbne zgodovine te cerkve niso odkrili.

Notranjščino krije zvezdasto rebrast obok, oprt na služnike in opremljen z bogatimi figuralnimi konzolami, kapiteli in sklepniki, ki kažejo na kamniško stavbarsko delavnico. Na oboku prezbiterija je bila odkrita sočasna poslikava (al secco) z motivi apokaliptičnega Kristusa, Marije, akantovja (znane sredozemske rastline). Cerkev je bila taborska (namenjena za obrambo pred sovražniki, npr. Turki), o tem pričajo strelne line na zvoniku in zakristiji. Cerkvena oprema je večidel baročna. Veliki oltar je leta 1775 naredil F. Gallo (v niši je poznogotski kip Marije kot apokaliptične žene iz konca 15. stoletja). Prižnica je delo znanega štajerskega kiparja Janeza Gregorja Božiča iz Laškega. Baročne so tudi nedavno obnovljene orgle. Oljna slika Marijinega rojstva je po oznaki delo Lovrenca Stachla iz leta 1755.

O času postavitve cerkve na Svetini se mnenja razhajajo. Znameniti kranjski zgodovinar in krajepisec Janez Vajkard Valvasor poroča v svojem delu »Slava Vojvodine Kranjske« iz leta 1689 (4. knjiga, stran 360), da so jo utemeljili Grofje oz. Knezi Celjski, ki so bili lastniki Gornjega in Spodnjega Celjskega gradu in še mnogih drugih gradov in gospostev na Štajerskem, Kranjskem, Dolenjskem, Koroškem, v Hrvaškem Zagorju in v Slavoniji. Ti so namreč imeli na Svetini sojo pristavo, na kateri so gospodarili s svojim upravnikom in številnimi posli. Zanje je bilo tukaj treba postaviti cerkev, pri kateri so pozneje ustanovili tudi kaplanijo. Postaviti naj bi jo dal grof oz. knez Friderik. Ker so Celjski izumrli leta 1456, je morala biti cerkev torej postavljena pred tem letom. Da bi habsburški cesarji kot smrtni sovražniki Celjskih nadaljevali njihovo nedokončano delo, seveda ni misliti. Bolj verjetno je, da so dali iz cerkve odstraniti vsako sled Celjskih. Po tedanji navadi je namreč moral biti v cerkvi vsaj ustanovnikov grb, če že ne ustanovnikov portret. Že sam pogled na sedanjo cerkev še bolj pa njena mogočna zasnova kaze, da njeni ustanovitelji niso mogli biti preprosti verniki v sorazmerno revnem kraju, kakor večinoma pri drugih cerkvah, temveč mogočen plemiški rod.

V laškem gospostvu je v 15. in v začetku 16. stoletja potekala izredno intenzivna graditev cerkva. Tedaj so bile prvič omenjene cerkve in cerkvice (kapele s pravico maševanja): leta 1421 Šmohor (po nemško bey Sand Ermachor in der Retschitz ob Tyfer), pred letom 1524 laška, pozneje šentrupertska podružnica Sv. Peter, cerkev sv. Petra v Radečah (1429), sv. Ruperta v Brezah leta 1436 (bey Sand Rueprecht), 1457-1461 (bey Sannd Rueprecht in Tifrer pharr), 1493 (S. Rueprecht in der Tifrer pharr), na Svetini (sv. Marije, 1437), na laškem pokopališču kapela sv. Janeza ob kostnici (1445), sv. Jedrti v Sedražu, pozneje preimenovanem v Sv. Jedrt, okoli 1480, sv. Katarine v Kuretnem (1500) in sv. Jurija v Gorah (Turje) nad Hrastnikom 1520). Svetinska cerkev je obstajala torej vsaj dvajset let pred izumrtjem Celjskih grofov.

Glede svetinske cerkve je nekaj zgodb, od katerih velja omeniti vsaj tri. Prva naj bi se zgodila pri njeni zidavi. V potočku Kozica, ki izvira pod Svetino in se v Mrzlem dolu izliva v Reko, so nekdaj vsako jutro v majhno vodno zajetje iz notranjosti hriba priplavale črnopikaste ribice, ki so nekaj časa plavale v tem zajetju, nato pa so se vrnile v notranjost hriba. Od teh so jih zidarji, ki so zidali svetinsko cerkev, vsak dan nalovili toliko, kolikor so jih potrebovali za hrano. Ko pa so zidarji enkrat delali na Marijin praznik in so ga s tem onečastili, se od tistega dne ribe niso več prikazale in so za vedno izginile.

Druga zgodba je nekoliko bolj realna. Svetinska cerkev je neometana in na zunaj seveda močno siva. To pa naj bi se zgodilo zaradi Turkov, ki so prihrumeli na Svetino v meglenem dnevu. Cerkev je v tej megli še bolj posivela in je zato Turki niso mogli najti in izropati. Toda zgodba o nenadni megli, ki je onemogočila Turkom najti cerkev, je znana tudi pri drugih cerkvah.

Tretja zgodba naj bi razložila, zakaj je svetinska cerkev od zunaj temna. Nemški mojster, ki naj bi vodil zidarska dela, cerkve nikakor ni mogel pobeliti. Belež mu je sproti odpadal, še preden se je na zidu posušil. Razjarjeni celjski grof oz. knez Friderik, ki mu ljudje pripisujejo zidavo cerkve, naj bi zato dal zidarja vreči v ječo. Ponoči se je možu prikazala Marija in mu sporočila, da hoče imeti temno, nepobeljeno cerkev, ki je Turki ne bi mogli opaziti. Ko je mojster to naznanil grofu, ga je izpustil iz ječe, cerkev pa je do današnjih dni ostala neometana.

Zanesljivo izpričana pa sta po že omenjenem Valvasorju in laškem kaplanu, poznejšem župniku v Loki pri Zidanem Mostu, Janezu Krstniku Gajšniku, tale dva dogodka. Leta 1487 so Turki svetinsko Marijino cerkev požgali in onečastili in jo je moral nato škof še isto leto na novo posvetiti. Po tem je mogoče sklepati, da je pogorela le streha nad prvotno kapelo, današnjim prezbiterijem, ki so jo kmalu obnovili. V naslednjih letih pa naj bi kapeli prizidali še zvonik, ki je imel strelne line in je predstavljal obrambni stolp. V binkoštnem tednu leta 1714 je cerkev z zvonikom vred pogorela, pri čemer se je stopilo šest zvonov, od katerih so največjega oskrbeli šele dve leti prej. Zdi se, da je bila nato cerkev kar dobrih sto let v klavrnem stanju. V letih 1822 in 1823 so jo pod vodstvom ključarja Janeza Mraza iz Kanjuc znotraj ometali in zgladili. V letih 1871 in 1872 so jo zunaj popravili, znotraj poslikali in obnovili tudi glavni oltar. Leta 1897 so na stroške tamkajšnjih krajanov na cerkev napeljali strelovod. Leta 1900 so kupili deset kovinskih svečnikov, dva kerubina za glavni oltar, štiri slikana gotska okna, eno je daroval Jakob Pirno, po domače Cvirn, iz Sv. Ruperta, drugo Andrej Selšek iz Kanjuc, dve sta bili plačani z darovi vernikov. Kupljeno je bilo tudi nekaj mašnih plaščev. Leta 1903 je cerkev dobila nov kelih kot dar nekdanjega župnika Mihaela Lapuha, kar je plačal njegov brat Jožef Lapuh, trgovec na Kranjskem. Cerkvena hiša je bila leta 1900 že tako dotrajana z vgreznjeno streho, da vanjo ni bil več mogoč vstop. Prodali so jo za neznatnih 30 kron. V letih 1904 do 1910 so cerkev pridno oskrbovali s cerkveno opremo, med drugim so kupili orglje iz teharske farne cerkve.

Največje cerkveno opravilo je bilo od nekdaj in je še zdaj, na Šentoscevo nedeljo, v tednu, ko je praznik Marije Snežne, v začetku avgusta. Tedaj so od laške nadžupnije in od vseh farnih cerkva v okolici duhovniki vodili procesije na Svetino. Vsak duhovnik, ki je pripeljal procesijo, je dobil od zelo pobožnega kmeta Andreja Videca iz Olešč 36 krajcarjev in potico. Na stroške cerkve pa še ustrezno kosilo. Svečano cerkveno opravilo je bilo na Svetini še peto nedeljo po Veliki noči, na nedeljo pred praznikom apostola Jakoba, nato še ob Veliki in Mali maši. Navadna opravila so bila še 25. marca, ob spovednem dnevu v torek po četrti postni nedelji, 3. maja, na binkoštni torek, 14. septembra in 25. in 29. decembra. Cesar Jožef II. (sin cesarice Marije Terezije), ki je vladal v letih 1780-1790 je razpustil vse pomembnejše samostane ter dal zapreti vse romarske cerkve in prepovedal vsa romanja. Ta prepoved pa v celoti za svetinsko cerkev ni veljala, cerkve vsekakor niso zaprli, najbrž pa so bila prepovedana romanja.

Po tedanji navadi so ustanovniki vsaki pomembnejši cerkvi namenili tudi nekaj nepremičnin, da bi se z njihovimi donosi lažje vzdrževala. Tako je imela svetinska cerkev (najbrž malo večji) vinograd v Trnovcu pri Laškem. Ker pa je bilo obdelovanje in upravljanje z oddaljenim vinogradom težavno, je celjski arhidiakon Andrej Graf (1683-1702) odredil zamenjavo. Vsakokratni laški nadžupnik, pod katerega je do leta 1755 spadala svetinska podružnica, je namreč imel pravico do ene tretjine darov v naravi, ki so jih dajali domači verniki in romarji omenjeni cerkvi. Zamenjava je bila v tem, da se je nadžupnik odrekel omenjenim darovom, zato pa je dobil v uživanje vinograd v Trnovcu. Druga nepremičnina svetinske cerkve pa je bila stanovanjska hisa, v kateri so bivali ali prenočevali duhovniki in uglednejši romarji. Ta hiša je pred 150 leti se bila v lasti svetinske cerkve.

Le nekaj korakov stran od glavne Marijine cerkve je manjša cerkev oz. kapela sv. Križa, nekoč prej sv. Ane. Cerkev ima pravokotno ladjo in kvadratni prezbiterij. Ladjo so neko krasile freske s pasijonsko motiviko. Oltar je delo že omenjenega laškega kiparja Božiča iz let 1710-1724. Kipa Marije in Janeza Evangelista sta prvotno obstopala kip Prestol milosti (ki je zdaj v Pokrajinskem muzeju v Mariboru). Na njegovem mestu je poznogotski kip Križanega. Zakaj so to cerkev postavili ni prav jasno. Zdi se, da zaradi številnih romarjev, kajti glavna cerkev pravzaprav ni velika. Tako so cerkveni obredi lahko potekali na dveh krajih in romarji so lahko po nekdanji navadi v obeh cerkvah tudi prenočevali, kajti na Svetini ni toliko kmetij, da bi lahko sprejele zelo številne romarje. Kdaj je bila ta cerkev postavljena ni znano. Ob požaru leta 1714 je hkrati z glavno cerkvijo pogorela tudi ta cerkev, pri čemer se je stalil tudi zvon, ki so ga oskrbeli pred dvema letoma. Cerkev so nato očitno obnovili. Pod cesarjem Jožefom II. so to cerkev zaprli in opustili, pozneje so jo zopet obnovili.

Leta 1904 so cerkev prenovili, leseni trhli strop so zamenjali z obokanim, postavili nov marmorni oltar, naredili prižnico, postavili križev pot, cerkev tlakovali, iz Marijine cerkve so sem prestavili stare orglje. Postavili so velik križ, ki je zdaj v Marijini cerkvi. Stroške je za to plačal Andrej Klinar, po domače Turin, z okoli 1.200 kron, drugo so prispevali farani. Cerkev je bila blagoslovljena 25. septembra 1904 in so po približno petdesetih letih v njej zopet lahko brali mašo.

Kaplanijo na Svetini so ustanovili, kakor je bilo že omenjeno, najbrž, Grofje Celjski. Zato je po njihovem izumrtju 1456, ko so vse njihovo premoženje prevzeli habsburški cesarji, tudi pravica postavljanja svetinskega kaplana prešla nanje. Za kaplanijo je bil ustanovljen poseben beneficij (pravna oblika za vzdrževanje duhovnika, ki ni bil neposredno podrejen krajevnemu župniku, in je moral brati maše predvsem za dušni blagor ustanovnikov beneficija), ki je bil kar premožen. Leta 1540, ko so vsi zemljiški gospodje zaradi obdavčenja morali prijaviti soje dohodke, je tudi tedanji svetinski beneficiat oz. kaplan Jakob Gerge prijavil tele dohodke: neposredni denarni prejemki 13 funtov, činžno zito (kar je bila neke vrste zakupnina za uživanje podložnih posestev) – pšenice 99 celjskih škafov (to je bila tedaj v celjski okolici veljavna mera), rži 24 škafov, ovsa 124 škafov, prosa 4 škafe, 1 škaf zdroba, 1 škaf fižola, 10 kozličkov, 87 kokoši, 330 jajc, 25 povesem prediva, 8 sirov, 53 veder (po približno 15 litrov) gorninskega mošta oz. vina. Dve leti pozneje je navedel tudi okoli 20 svojih podložnikov, ki so bili v vaseh okoli Svetine, na Mrzli Planini, pa tudi v Frankolovem. Sogorniki z vinogradi pa so bili v teharski fari (v Melju, Gorici in Prežinu). Ta beneficij je bil torej približno tako premožen kakor kaka manjša graščina, seveda pa ni imel graščinske stavbe.

Svetinčani so si že od nekdaj prizadevali, da bi v Svetini dobili stalnega duhovnika. To jim je uspevalo do začetka 17. stoletja, dokler je svetinski beneficiatski duhovnik dejansko živel na Svetini. Morebiti je bil zadnji svetinski kaplan Johann de Bolognese, ki so mu leta 1618 dodelili laški špitalski beneficij. Nato pa je cesar Ferdinand III. okoli leta 1641 svetinski beneficij dodelil laškemu nadžupniku Janezu Krizostomu Cobelli de Belmonte, ki ga je združil z beneficijem sv. Janeza ob kostnici v Laškem, z beneficijem pri starem špitalu v Laškem, in z beneficijem sv. Duha v Celju. Proti koncu 17. stoletja so ti štirje beneficiji prešli v last minoritskega samostana v Celju. Od svetinskega beneficija je ostala obveznost minoritov, da so na Svetini vsak mesec brali eno mašo. Leta 1808 je bil celjski minoritski samostan ukinjen, svetinski beneficij pa je bil pritegnjen v Štajerski verski sklad, ki ga je leta 1829 prodal Jožefu Drašu. Tako je obveznost branja maš na Svetini prenehala.